V naravi številne vrste gliv rastejo na lesu dreves, od katerih so mnoge užitne. Pri gojenju gob na hlodih je naš cilj glivam omogočiti čim boljše pogoje za razrast micelija in nato še gob. 

Z gojenjem na hlodih listavcev so pred več stoletji začeli Kitajci, ki so na hrastih gojili šitake. Hlode hrastov so zložili pod drevesa na katerih so rasle šitake, da so se ti okužili z njihovimi sporami. Na Zahodu smo to tehniko spoznali šele v sredini 20. stoletja in jo prilagodili; hlodov ne inokuliramo več s sporami, ampak z micelijem na različnih substratih, najpogosteje s preraščenimi lesnimi čepki ali žagovino. 

Katere vrste gob gojimo na hlodih?

Na hlodih lahko gojimo veliko različnih vrst užitnih in medicinskih gob, najpogosteje pa se goji šitake, bukove ostrigarje in svetlikavo pološčenko (lat. Ganoderma lucidum). Poleg teh pa lahko gojimo tudi resastega bradovca, topolovke, nameko gobe, pisano ploskocevko in mnoge druge. Načeloma bi na takšen način lahko gojili vse vrste gob, ki tudi v naravi rastejo na lesu. 

Nameko gobe (lat. Pholiota microspora) izraščajo iz bukovega hloda.

Priprava hlodov

Kakšeni hlodi so primereni?

Najbolj primeren les za gojenje gob je hlodovina listavcev, ki mora po sečnji odstati najmanj dva tedna, a ne več kot dva meseca. Če je les mlajši od dveh tednov je les še preveč “živ” in se lahko začne boriti proti glivi, če pa je starejši od dveh mesecev, se začnejo v les naseljevati naključne glive iz narave, ki bodo predstavljale konkurenco našim glivam. Pomembno je, da je les zdrav, ima nepoškodovano lubje in na njem ne rastejo druge glive. Iz tega razloga les dreves, ki so se posušila zaradi glivnih okužb ni primeren. 

Velikost hlodov za glivo ni pomembna, je pa pomembna za nas. Hlode navadno razrežemo na dolžino okoli enega metra, najprimernejša debelina pa je med 15 in 30 centimetri. Ko boste žagali hlode imejte v mislih, da jih boste morali prestavljati, zato naj ne bodo pretežki. 

Pomembno je tudi, da se hlodov drži lubje. Nekatere gobe, kot so šitake, tvorijo zametke gob (primordije) med lesom in lubjem. Če lubja ni na hlodu, gobe ne morejo pognati. 

Katere vrste dreves so najboljše?

Večina gob, ki jih gojimo na hlodih raste v naravi na lesu listavcev. Med njimi je najbolj uporaben les bukve, jelše in gabra, poleg teh pa lahko uporabimo tudi les javorja, breze, lipe, vrb, topolov ali jesna. Les z veliko tanini, kot je hrast je primeren samo za določene vrste, kot so šitake ali resasti bradovec. Za gojenje šitak je les hrasta najboljša izbira, medtem ko bukov ostrigar na lesu hrasta ne bo rasel. Neprimeren je les iglavcev, sadnih dreves in akacije. 

• Šitake: hrast, bukev, jelša, javor. Raje imajo trši les. 
• Bukov in poletni ostrigar: bukev, jelša, gaber in mehkejše vrste lesa kot so vrbe in topoli
• Resasti bradovec: hrast, bukev, gaber, javor. Raje imajo trši les. 
• Svetlikava pološčenka: hrast, bukev, gaber, javor, jelša, vrba, topol. Je precej neizbirčna vrsta. 

Bukev je ena izmed najprimernejših vrst za gojenje gob.

Nacepljanje hlodov

Vstavljanje čepkov

Micelij gliv lahko v hlode vstavljamo na različne načine, najbolj praktična pa je metoda z uporabo lesnih čepkov. Z vrtalnikom zvrtamo v hlode od 4 – 5 cm globoke luknje na razdalji okoli 15 cm. Takšno razdaljo uporabimo tako med vrstami lukenj kot tudi med posameznimi luknjami v vrsti. Čepke vstavimo v luknjo tako, da je njihov vrh na nivoju lubja. Pri tem pazimo, da se čepkov čim manj dotikamo. Po tem ko čepke vstavimo v luknje, jih zamažemo z voskom. S tem bomo micelij na čepkih zaščitili pred izsuševanjem in raznimi žuželkami, ki bi se z micelijem prehranjevale. Najbolj primeren je čebelji ali rastlinski vosek. 

Ko zvrtamo luknje, vstavimo čepke in jih zamažemo z voskom. 

Ko shranimo hlode je ključna VLAGA!

Ko micelij gliv prerašča les v hlodih je ključno, da ima primerne pogoje od katerih je najbolj pomembna vlaga. Če se hlod v prvem letu preveč posuši, se lahko od pridelka gob poslovimo. Priporočamo dva načina shranjevanja hlodov. 

• Shranjevanje hlodov zunaj

Za hlode najdemo senčen in vlažen kotiček, kjer jih položimo na tla, da imajo stik z zemljo. Hlode prekrijemo z debelo plastjo slame ter s tem preprečimo njihovo izsuševanje in pregrevanje. Slamo redno zalvamo in pazimo, da se ne izsuši. Zalivanje je ključno v poletnih mesecih, ko je vroče in suho. Hlode shranimo zunaj, če jih nacepimo med februarjem in avgustom. 

• Shranjevanje v notranjih prostorih

Če smo hlode z glivami nacepili v jesenskem času, jih čez zimo shranimo v hladnejšem prostoru, kot so  kleti ali garaže. Hlode zložimo v velike vreče za smeti in jih skoraj zapremo. Na vrhu vreče naj ostane 5 - 10 cm velika odprtina za zračenje. Enkrat mesečno v vrečo s hlodi zlijemo deciliter do dva vode, da zagotovimo dovolj vlage. S tem glivi omogočimo, da les prerašča, tudi ko so zunaj temperature pod lediščem. Mraz glivam sicer ne škodi, bo pa micelij ob nizkih temperaturah prenehal z rastjo. Tehnika z uporabo vreč za smeti se je nam izkazala za najbolj učinkovito.  

Kaj lahko gre narobe?

Po naših izkušnjah je najpogostejša napaka, da se hlodi v prvem letu preraščanja izsušijo. Zaradi tega se ustavi rast micelija, preden je les v celoti preraščen. Tudi če bi hoteli hlod ponovno navlažiti, to miceliju ne bo pomagalo. V najboljšem primeru bomo imeli manjše obrode gob, v najslabšem pa nam gobe sploh ne bodo pognale. Zato bi še radi enkrat poudarili, da je ključno zagotavljanje vlage in zaščita hlodov pred izsuševanjem, bodisi z zastirko iz slame ali uporabo vreč za smeti.  

Še ena pogosta napaka je kvaliteta hlodov. Ti morajo biti iz zdravega lesa, ki smo ga pustili stati vsaj dva tedna in ne več kot dva meseca. Drevesa, ki se sušijo ali so bolna niso primerna, ker so najverjetneje že okužena z drugimi glivami. Ko micelij neke glive okuži les, bo s tem onemogočil, da bi tam rasla kakšna druga gliva.

Od divjih živali nam največ škode naredijo polži, ki nam pojedo gobe. Če jih pojedo, ko so še majhne nam lahko uničijo celoten pridelek gob. Polžem se izognemo tako, da hlode v času, ko pričakujemo gobe, prestavimo na bolj varno lokacijo in jih postavimo pokonci.  

Kdaj in koliko prideleka gob lahko pričakujemo?

V splošnem velja, da micelij gliv rabi od enega leta do leta in pol, da preraste celoten hlod. Če uporabimo trd les, kot je npr. hrast ali bukev, bo preraščanje trajalo dlje, če pa uporabimo mehek les, kot je npr. lipa ali vrba, pa lahko gobe zrastejo že po pol leta preraščanja. Trdota lesa vpliva tudi na to, koliko časa bodo hlodi zdržali, preden razpadejo. Iz hlodov mehkejšega lesa bomo gobe  pobirali okoli 3 leta, medtem ko bomo iz hlodov tršega lesa gobe pobirali od 4 do 5 let.

Iz enega hloda nam bo zrastlo več kilogramov gob. Ko smo se v Gobnjaku prvič lotevali gojenja na hlodih, nam je v prvi jeseni iz treh bukovih hlodov pognalo 13 kg bukovih ostrigarjev. 

Razpokane "cvetlične" šitake, ki včasih zrastejo iz hlodov so v Aziji še posebej cenjene. 

Kaj pa gojenje na štorih?

Lesne čepke z miceliji lahko nacepimo tudi na štore prej omenjenih vrst dreves. Čepke preprosto nacepite na štor na enak način kot na hlode in jih zamažite z voskom. Preraščanje micelija in čakanje na prve gobe sicer kdaj traja tudi do dve leti, ampak ko začnejo rasti, lahko iz štorov pobiramo gobe tudi do 10 let.